Minuli vikend se je v italijanski Veroni odvil vinski sejem Vinitaly. Gre za večji sejem, na katerem se predstavijo predvsem vinarji iz cele Italije, poleg njih pa tudi nekaj tujih vinarjev iz Francije, Avstralije, Nove Zelandije, Južnoafriške Republike, itd. Na sejmu so bili prisotni tudi vinarji iz Slovenije, in sicer izključno iz Goriških Brd.
Poleg predstavitve skoraj neskončnega števila vinarjev, je bilo mogoče na sejmu poizkusiti tudi oljčna olja iz Italije, Španije in celo Maroka. Oljkarji so poleg olja predstavljali tudi številne druge produkte, vložene oljke v raznih oblikah, namaze iz oljk, itd. Na žalost nismo videli nikogar, ki bi predstavljal tehnične pripomočke za oljkarje.
Tehnični del sejma je razmeroma majhen, saj je raznim izdelkom za kletarstvo namenjena le ena hala. Ta je bila razdeljena na dva dela. V enem delu so razstavljali razne izdelke od kozarcev, steklenic, kartonastih embalaž, sodov, hladilnih posod za vino in druge podobne opreme. Zanimiva je bila novost, ki očitno namerava postati hit. To je vinomat! Danes že vsi dobro poznamo mlekomate, na katerih lahko kupimo mleko lokalnih kmetov. Vinomati delujejo na istem principu. Stranka na avtomatu kupi embalažo (ali jo prinese s seboj), s pritiskom na gumb izbere želeno količino vina in po končanem postopku prejme račun za natočeno. Kje plača vino, sprašujete? Tu pride na vrsto zakonodaja, ki ne dovoljuje prodaje alkoholnih pijač kjerkoli in komurkoli. V prvi vrsti je potrebno zagotoviti, da pijače ne morejo kupiti mlajši od 18 let! Zato so avtomati primerni predvsem za razne supermarkete in podobne veleblagovnice. Avtomat po točenju izda račun, ki ga kupec odnese na blagajno marketa, kjer za pijačo plača. En od proizvajalcev vinomatov ima svojega distributerja blizu Sloveniji, in sicer v italijanski Gorici (Terpin s.p.a.).
V drugem delu hale so bili razstavljeni predvsem razni stroji za kletarstvo. Črpalke, polnilne linije, aparati za razkuževanje polnilnih linij, stroji za pranje sodov, ipd. Pred halo je bila še ena velika polnilna linija ter nekaj traktorjev, in kombajnov za strojno obiranje grozdja.
Vse ostale hale so bile prepolne vinarjev iz vseh koncev Italije. Razdeljeni so bili po območjih iz katerih prihajajo. Ker je nemogoče v enem kratkem dnevu obdelati tako obširno ponudbo žlahtne kapljice, smo si izbrali eno halo, oziroma eno pridelovalno območje. Preizkusili smo nekaj vzorcev iz pokrajine Abruzzo, ki se nahaja na srednini Italijanskega škornja ob Jadranskem morju. Ponudili so nam vina lokalne sorte ‘Montepulciano’, ki imajo značilen vonj po zemlji ter so v ustih težka, robustna. V pokrajini trta raste tudi na 800 m.n.v., zato vina dosegajo tudi višje kislinske stopnje. Zakon jim celo določa, da je minimalna vsebnost skupne kisline v vinu 5 g/l (v Sloveniji le 3,5 g/l). Ponudili so nam tudi Montepulciano, ki je izpustil maceracijo in postal odličen rose izrazite jagodne arome in okusa, z rahlim ostankom sladkorja. Prvovrstna pijača!
Poleg italijanskih vinarjev smo videli tudi nekaj ‘štantov’ Francozov in Novo Zelandcev. Predvsem slednji so bili tako oblegani, da je bilo nemogoče priti do njih. Iz Slovenije so se predstavili vinarji iz zavoda ‘Konzorcij Goriška Brda’, ki so razstavljali v hali skupaj z vinarji iz Furlanije Julijske Krajine. Njihov razstavni prostor je bil oblikovan v grajski stolp in obarvan v rumeno, ki je simbolizirala ‘Rebulo’, osrednjo sorto ki so jo predstavljali. Na stolpu sta bila znak Goriških Brd in velik napis ‘Rebula’. Rastavljali so: Ščurek, Jakončič, Pulec, Kmetija Prinčič, Marjan Simčič, Vina Dobuje, Ferdinand, Čarga, Valter Sirk (na sliki desno) in Vinarstvo Mužič (spletne strani vseh naštetih vinarjev najdete na podstrani ‘Povezave‘). Za briška vina je vladalo veliko zanimanje, saj je bilo tudi tu težko priti do kozarca žlahtne kapljice.
Za konec lahko rečemo, da je sejem vreden obiska, kljub nekoliko dragi vstopnini (45 EUR za en dan, 80 EUR za vse dni), ki pa je taka namenoma, da preprečijo vstop oportunističnim zastojnkarskim pijančkom. Na splošno je kultura pitja na sejmu na visokem nivoju, saj ni nikjer videti nikogar opitega, kljub gužvi pa gibanje po sejemskem prostoru ni naporno. Kot že rečeno, pogrešali smo tehniko s področja oljkarstva, ne bi pa škodilo niti kaj več razstavljalcev s področja enologije. Prav tako je popolnoma ignorirano področje analiz vina, saj o kakršnikoli laboratorijski opremi ni bilo ne duha ne sluha. Kot zelo svetlo točko lahko omenimo podjetje, ki je predstavljalo sistem vremenskih postaj za spremljanje gospodarsko najpomembnejših bolezni vinske trte, a k temu se bomo podrobneje vrnili kdaj drugič.