‘Bolezni lesa vinske trte’ je poimenovanje, ki se danes uporablja za kompleks bolezni vinske trte, za katere smo v preteklosti (in tudi danes) uporabljali poimenovanja, kot so kap vinske trte, eska, Petrijeva bolezen, itd. V temu članku bomo poizkusili razčleniti kompleks teh bolezni in ugotoviti vzroke zanje.

Pri boleznih lesa vinske trte govorimo o kompleksu bolezni, čeprav ni povsem jasno, ali ne gre mogoče le za eno kompleksno bolezen. Dejstvo je, da bolezen povzročajo številne vrste gliv, ob hkratnem delovanju nekih zunanjih stresnih dejavnikov. Glede na vrsto glive, ki trto okužuje, se razlikujejo tudi bolezenska znamenja, zato govorimo o kompleksu bolezni. Vendar se različne vrste gliv lahko pojavijo tudi na isti trti, prav tako tudi bolezenska znamenja, ki jih te različne vrste gliv povzročajo, zato je mogoče bolje, če govorimo o kompleksni bolezni.

Dejstvo je, da tega vprašanja tu in zdaj ne bomo razrešili, saj se z njim ukvarjajo številni raziskovalci na vseh kontinentih sveta. Osredotočimo se raje na ostala dejstva o boleznih lesa vinske trte.

Po svetu, pa tudi pri nas bolezni lesa vinske trte povzročajo veliko škode in zagotovo gre za gospodarsko pomembno bolezen. V nasadih se bolezen pojavlja včasih le na majhnem odstotku trt, včasih pa tudi na 70, ali 80 % trt. Ker okužene trte ne kažejo vedno bolezenskih znamenj, pa lahko domnevamo, da so v vinogradih z visokim odstotkom okuženih trt, okužene prav vse trte. Preden začnemo ustvarjati preveliko paniko, si poglejmo nekaj dejavnikov, ki za posledico nosijo razvoj bolezni.

Najpomembnejši dejavnik je zagotovo stres. Trte so pogosto izpostavljene različnim oblikam stresa. Najpogosteje gre za vodni stres (sušo, prekomerno namočenost tal z vodo), ali temperaturni stres (prenizke, previsoke temperature). Ko trta zaradi delovanja stresnih dejavnikov oslabi, pridejo na vrsto glive, ki so večinoma patogeni šibkosti. To pomeni, da glive lahko postanejo škodljive šele, ko je rastlina izpostavljena stresu in zaradi tega oslabljena.

Stres ne izhaja vedno le iz okolja. Poznamo še druge oblike stresa, katere navadno sprožimo kar ljudje, oziroma vinogradniki in trsničarji sami. Tako so vzrok oslabelosti trte lahko slabe, nekvalitetne cepljenke, ki jih kupimo v trsnici. Pri tem je potrebno biti pozoren, da je cepljeno mesto na sadilnem materialu dobro zaceljeno, da so korenine primerno razvite, da na cepljeniki ni drugih opaznih poškodb na koreninah, podlagi in cepiču. Stvar trsničarjev je, da poskrbijo za pravilno izbiro cepičev in podlag, torej da ne cepijo bujnih cepičev na šibke podlage, ipd. Vinogradnik na drugi strani mora poskrbeti, da ustrezno pripravi nov vinograd, začenši z analizo zemlje. Poskrbeti mora, da so tla primerno prehranjena (ni presežkov, ali pomanjkanj hranil), zagotoviti ustrezno strukturo in tehsturo, ter globino tal. Posebej na težjih tleh je pomembno rigolanje, ali globoko oranje, vse tja do 110 cm v globino. Le v takih tleh se lahko korenine normalno razvijajo in omogočajo zadosten dotok vode in hranil v nadzemne dele rastline. Pred sajenjem je potrebno iz bodočega vinograda odstraniti ves odmrl les predhodnih nasadov, ki je lahko vir inokuluma patogenih gliv. Dobro je, da se pred sajenjem poslužimo t.i. zelenega gnojenja, ali sejanja podorin. Sadilne luknje morajo biti pravilno izkopane, da omogočijo normalen razvoj korenin, pri sajenju je potrebno paziti, da sadilnega materiala ne poškodujemo. Po sajenju je potrebno vedeti, da se korenine mlade trte razvijajo zelo dolgo, preden dosežejo ustrezno velikost. Navadno ta proces traja 5 let. Dokler koreninski sistem ni popolnoma razvit, je pomembno, da trte ne obremenjujemo s polnim pridelkom. Vinogradi, ki so obremenjeni s polnim pridelkom že v tretjem letu starosti, lahko kažejo bolezenska znamenja v zelo velikem obsegu (do 80 %). Problematična je tudi naprava vinogradov na umetnih nasipih, pri katerih se zemlja navozi od drugod. Tu prihaja predvsem do problemov z drsenjem terena in nastajanjem razpok ter posledično do zmanjšanega stika korenin s kapilarno vodo. V taki zemlji navadno tudi ni mikoriznih gliv, ki bi ugodno uplivale na rast in razvoj trt. En takih vinogradov, ki smo ga spremljali v preteklosti, je kazal preko 60 % okuženih trt.

Če se vrnemo nazaj k kompleksu bolezni, o katerem smo govorili na začetku tega članka. Glive povzročteljice naseljujejo lesena tkiva trte, predvsem prevodni sistem, v katerem se razrastejo in preprečujejo normalen dotok vode in hranil v nadzemne dele rastline. Glede na vrste gliv in bolezenska znamenja, ki jih povzročajo, ločimo 4 osnovne pojavne oblike bolezni (sindrome):

  • phaeotraheomikoza vinske trte: glive Phaeomoniella chlamydospora, Phaeoacremonium aleophilum in druge vrste iz rodu Phaeoacremonium ter njihovi telomorfi. V to pojavno obliko so vključena tudi poimenovanja bolezni, ki so bila v uporabi v preteklosti: črtavost prevodnega sistema,  Petrijeva bolezen, esca mladih trt.
  • esca: glive prostotrosnice. Vrste gliv povzročiteljic se med celinami razlikujejo, vse pa povzročajo značilno belo trohnobo lesa. Pri nas in v Evropi je zanjo odgovorna gliva Fomitiporia mediterranea. Zunanjih bolezenskih znamenj pri tej obliki bolezni ne poznamo.
  • ‘black dead arm’, ali v prevodu ‘črna mrtva roka vinske trte’. glive Botryosphaira spp.
  • črna noga vinske trte: nekateri rodovi gliv Cylindrocarpon in Campylocarpon.

Bela trohnoba, ki se je razvila na poškodovanem cepljenem mestu trte:

Ker se ti sindromi lahko pojavljajo na isti trti hkrati in ker je za razvoj bolezni, kot smo videli, potrebna neka oblika stresa, se poročila o bolezni in njenih bolezenskih znamenjih med različnimi državami sveta zelo razlikujejo. Pri nas ločimo predvsem dve značilni pojavni obliki bolezni, ki ju označujemo kot:

  • kronično obliko bolezni, pri kateri gre za počasno propadanje trt, lahko tudi skozi več rastnih sezon zapored. Bolezenska znamenja lahko tekom rastne sezone izginjajo in se spet pojavijo šele čez leto ali dve. Prav zaradi te značilnosti bolezni, je zelo težko ugotoviti natančno število okuženih trt, saj te ne kažejo vedno bolezenskih znamenj.
  • akutno obliko bolezni, pri kateri pride do nenadnega propada celotne trte, ali dela trte (kraka, šparona, mladike). Iz te oblike bolezni izhaja poimenovanje ‘kap vinske trte’, ki ga pri nas pogosto uporabljamo.

Akutna oblika bolezni je še posebej tesno povezana z vodnim stresom. Domneva se, da za njen razvoj niti ni nujno potrebna prisotnost patogenih gliv v prevodnem tkivu trte, pač pa se razvije kot fiziološka motnja v pogojih povečane transpiracije. To je davnega leta 1964 s poizkusom dokazal dr. Leonardi, ki je doktoriral na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Raziskoval je mehanizem tvorbe til v prevodnih tkivih vinske trte, za katere je domneval, da so odgovorne za propadanje trt v Vipavski dolini. Predlagal je naslednji mehanizem, ki je bil tesno povezan z močnimi, suhimi vetrovi, ki sledijo obdobju močnega dežja:

  • po dežju so tla oskrbljena do poljske kapacitete
  • turgor v celicah se poveča
  • listne reže so odprte maksimalno
  • ko zapiha močan suh veter, zniža relativno zračno vlažnost
  • transpiracija se nenadoma močno poveča
  • pri tem se lahko pojavita dva ekstrema:
  1. Trte s slabo razvitim koreninskim sistemom in veliko listno površino: slaba absorpcija vode – veliko izhlapevanje -> trta ne more nadomestiti potreb po vodi, prihaja do lomljenja vodnega stolpca v prevodnih žilah
  2. Trte z dobro razvitim koreninskim sistemom: zadostna absorpcija – vodni stolpec ostane cel.

Nas seveda zanimajo predvsem posledice prvega scenarija, ob katerem se vodni stolpec lomi…

Ob pomanjkanju vode nastane v lesu, oziroma prevodnem sistemu trte tlak, ki znaša več atmosfer, zato pride do plazmolize celic sosednjih tkiv. Deli protoplastov parenhimskih celic, ki obkrožajo žile prevodnega sistema, izstopijo v prevodni sistem in ga zamašijo. Tem delom parenhimskih celic rečemo tile, pojav pa imenujemo tiloza.

V procesu prihaja tudi do zamašitve sitk, kar kot posledico nosi sušenje asimilatov. Moten je pretok metabolitov, zato rastline porabijo rezerve, pri tem pride do pojava listnih bolezenskih znamenj. Zamašitev sitk je vzrok za pojav nekaterih bolezenskih znamenj tudi v naslednji rastni sezoni. Tako recimo pride do:

  • zakasnitve brstenja
  • oslabitve vegetativne rasti
  • odgnale mladike ostajajo majhne in se kmalu posušijo.

Vsa ta bolezenska znamenja, ki jih omenja dr. Leonardi, smo opazili tudi letos v nekaterih vinogradih v Goriških Brdih. Domnevno je bil vzrok zanje v mrzli zimi, zaradi katere so rozge slabše prezimile ter v nizkih spomladanskih temperaturah (okoli 0°C). Kljub temu je bilo sušenje mladik opaženo šele kak mesec po teh nizkih temperaturah:

Šibka vegetativna rast:

Sušenje mladik, ki ostajajo majhne:

Zanimiva podobnost znamenj v vinogradih z navedbami dr. Leonardija v svoji doktorski disertaciji iz leta 1964, ki je potem dolga desetletja žal nihče ni niti povohal. Raziskovalec je omenjal, da je s tilami najbolj obremenjen les oz. prevodni sistem na najstarejših branikah. Bi iz tega lahko domnevali, da je vzrok za spremenljivost obsega pojavljanja bolezenskih znamenj v različnem prirastu lesa med leti? V bolj ugodnih letih, ko je prirast večji, je na voljo večji volumen trahej in traheid in tvorba til nima tako velikega pomena za trto, V leth, ko je prirast lesa manjši, je povečan tudi pojav bolezenskih znamenj.

Pri nas so pogoji za tvorbo tiloze pogosto izpolnjeni. Za poletje so pri nas značilni prehodi hladnih front, ki prinašajo velike količine vode. Tem prehodom front vedno sledijo močni severni vetrovi in burja, ki znižajo zračno vlažnost in povečajo transpiracijo. To najbrž razloži povečan pojav akutne oblike kapi vinske trte prav v poletnem času.

Kap vinske trte – akutna oblika phaeotraheomikoze vinske trte:

Več fotografij in opis bolezenskih znamnenj najdete v FOTOGALERIJI!

Naj bo zaenkrat dovolj o tej temi, h kateri se bomo v kratkem spet vrnili, saj moramo napisati še nekaj besed o preventivnem varstvu pred boleznijo.