Rja čebulnic (Puccinia allii)

Rje se na čebulnicah pojavljajo povsod, kjer le te rastejo. Povzročajo znatno škodo na čebuli (Allium cepa), poru (A. porrum), česnu (A. sativum) ter drobnjaku (A. schoenoprasum). Med ostalimi gostitelji navedimo še divji por (A. ampeloprasum). Patogena gliva je v naravi zastopana v genetsko različnih podskupinah, tako rja v enem delu sveta ni enaka rji na neki drugi celini. Primer: V Evropi rja čebulnic povzroča veliko škodo na poru, medtem ko v Ameriki na tej rastlinski vrsti ne povzroča omembe vredne škode, a močno prizadane česen. V letu 2014 smo na Primorskem opazili večji pojav rje čebulnic na česnu. V nekaterih primerih je bil posevek močno prizadet. V letu 2015 so bila znamenja bolezni na posevku česna opažena že v marcu. V slednjem primeru pri sajenju ni bil upoštevan kolobar. V tokratnem članku bomo bolezen podrobneje spoznali in si ogledali možne načine varstva.

Močno prizadet posevek česna (slika levo). Bolezenska znamenja na listu česna (slika desno):

SISTEMATIKA, MORFOLOGIJA IN RAZVOJNI KROG GLIVE

Rja čebulnic, ali česnova rja, oziroma čebulna rja spada med prostotrosnice (deblo Basidiomycota), pri katerih trosi nastajajo eksogeno, na strukturi, ki ji rečemo bazidij. Nadalje jo uvrščamo v red Uredinales (rje). Ta red oblikuje dva ali več tipov trosov, in sicer ecidiospore, uredospore (te širijo bolezen), televtospore (prezimitveni trosi) ter bazidiospore (spolno razmnoževanje). Rje so obligatni paraziti, kar pomeni, da za preživetje obvezno potrebujejo rastlinskega gostitelja. Veljajo za eno najbolj uničujočih rastlinskih bolezni, rod Puccinia pa je med njimi največji in najbolj destruktiven.

Puccinia allii je makrociklična rja, kar pomeni, da ima popoln razvojni krog, torej tvori vse štiri tipe trosov. Nekateri izolati pa imajo nepopoln razvojni krog, brez tvorbe piknidijev in ecidiospor. Uredospore so enocelične, svetlo oranžne barve in velike 23 – 39×20 – 24 um. Televtospore so temno rjave in se pojavljajo kasneje kot uredospore. Velike so med 28 – 45×20 – 26 um. Piknidiji in ecidiospore se razvijejo le na nekaterih gostiteljih, kot sta drobnjak in zimski luk (Allium fistulosum). Zaradi razlik med izolati je bil patogen tekom let uvrščem v več rodov in vrst. Ti so: Puccinia allii, P. porri, P.mixta, P. blasdalei, Uromyces ambiguous, U. duris. Danes izolate, ki se pojavljajo na česnu, poru in drobnjaku, vse uvrščamo v vrsto Puccinia allii, katera se smatra kot kompleks vrst. Znotraj vrste se pojavlja fiziološka specializacija, kjer evropski izolati iz pora ne napadajo čebule in drobnjaka, ameriški izolati iz česna pa ne napadajo drobnjaka.

Vir inokuluma za spomladi posejane čebulice so prezimni posevki. Gliva postane aktivna junija, v toplejših letih že konec maja in je aktivna do jesenskega, oziroma zimskega mraza. Vir okužb so lahko tudi plevelne čebulnice. Primarno okužbo opravijo uredospore, ki se na večje razdalje širijo z vetrom. Optimalni pogoji za okužbo so temperature okoli 15°C in 4-urna 100 % omočenost lista. Gliva je aktivna pri temperaturah med 10 in 24°C. Njen razvoj je hitrejši na raslinah, ki rastejo v tleh z visoko vsebnostjo dušika in pomanjkanjem kalija. Gliva ni sposobna preživetja v tleh.

BOLEZENSKA ZNAMENJA

Prva bolezenska znamenja se pojavijo v obliki majhnih (1 – 2 mm velikih) pik in peg nepravilne oblike ter bele, ali svetlo rjave barve. Pege se kasneje povečajo (3 – 5 mm), oblikujejo se značilni svetlo oranžni prašnati kupčki (slika levo), ki nastanejo na zgornji in spodnji strani listov. Iz njih se sproščajo oranžne prašnate uredospore. Okoli prašnatih kupčkov se lahko pojavijo klorotični haloji. Rja se najprej pojavi na starejših listih in se kasneje razširi na mlajše. Močno okuženi listi so lahko povsem prekriti s pegami, bledijo, kasneje porjavijo, se posušijo in odmrejo. Okužene rastline so po velikosti manjše, manjši je pridelek. Pri česnu prihaja do zastajanja rasti celotnih rastlin, vključno s čebulico. Pri spravilu pridelka so čebulice okuženega česna slabe kvalitete, šibke, zunanji stroki so ločeni od ostalega dela čebulice. Tak pridelek se slabo skladišči. Pozna okužba s televtosporami se kaže kot temno rjavi do črni kupčki na okuženih listih.

VARSTVO

Širok kolobar zmanjša pritisk bolezni, zato je zelo pomembno, da se ga poslužujemo. Iz posevkov redno odstranjujemo plevelne čebulnice, okužene rastlinske ostanke pa zaorjemo. Izogibamo se zaporednemu sejanju gostiteljskih rastlin na isto zemljišče (česen – por – čebula…). Pri poru lahko sadimo odporne sorte. Kemično varstvo sestavljajo redna škropljenja s fungicidi. Z varstvom pričnemo takoj, ko opazimo prva znamenja bolezni. Pomembno je, da fungicid doseže vse dele rastline. Proti glivi delujejo aktivne snovi iz skupin morfolinov, ali triazolov. V Sloveniji so za ta namen registrirani tudi nekateri strobilurinski pripravki, recimo azoksistrobin, pa iprodion, bakreni pripravki, folpet, mankozeb, metalaksil-M, ciprodinil ter fludioksonil. Ostale aktivne snovi, ki delujejo proti glivi so še: bitertanol, klorotalonil, ciprokonazol, difenokonazol, fenpropimorf, heksakonazol, maneb, mankozeb, propikonazol, tebukonazol, triadimefon in triadimenol. Izmed alternativnih načinov varstva omenimo še ‘intercropping’, pri katerem med česen, ali por posejemo podzemno deteljo (Trifolium subterraneum). Ta bistveno vpliva na zmanjšanje števila tripsov, delno pa zmanjša tudi obseg pojavljanja rje. Kvaliteta pridelka je boljša, toda zmanjša se količina pridelka na hektar površine.