Tag: slovenija

Januar je bil letos marec. No, skoraj marec, temperaturno gledano. Bil je zagotovo med najtoplejšimi januarji v zgodovini meritev temperature. Na vremenski postaji Enomarket Kojsko v Goriških brdih je s povprečjem 6,5°C zasedel drugo mesto, takoj za slavnim in ekstremno namočenim januarjem leta 2014, ki pri 7°C uživa v udobnem prestolu temperaturnih rekorderjev. Povprečje postaje za januar znaša 4,5°C. In zakaj marec, se sprašujete? Zato ker je v 80-ih na vremenski postaji ARSO v Vedrijanu marčevsko povprečje znašalo 7,9°C. Ni bilo bistveno topleje od letošnjega januarja, kajne!?

Če zime v januarju ni bilo na spregled, nas je ponovno obiskala februarja. Mesec je medtem, kot to pišemo, še v teku in najhladnejši dnevi šele prihajajo, vseeno pa nam je že ponudil kar nekaj mraza in sneženja. Obilne padavine v začetku meseca so predvsem v hribe severne Primorske prinesle debelo snežno odejo. Na Banjški planoti in v Lokovcu je padlo med 40 in 60 cm snega, snežna odeja se je nato ob občasnih padavinah še debelila, oziroma vsaj obnavljala.

Obilna snežna odeja v Gorenjem Lokovcu ter visoki zameti, ki so nastali ob pogosti burji. Ta je pihala tudi ob tokratnem obisku mrazišča. Sonce na levi sliki sije skozi fensko jasnino, sicer so iz orografske oblačnosti naletavale snežinke, burja je suh sneg dvigovala in oblikovala vedno nove zamete. Vremenske razmere so izziv za vzdrževalce cest, saj je potrebno novonastale zamete plužiti vsake dve uri, da se ohranja prevoznost cest:

 

Dno mrazišča ‘Na Dolin’ z debelo snežno odejo. Senzor meri temperaturo 1,7 m nad tlemi. Sprva je bil postavljen na višino 2 m, a se je ta razdalja od tal zmanjšala z debeljenjem snežne odeje zaradi sneženja in nanosov snega v dno kotanje z vetrom. Senzor nima radiacijskega ščita. V februarju ob jasnih dneh sonce za dve uri okoli popoldneva obsije dno mrazišča. Izmerki dnevnih temperatur so zato netočni:

 

Konec decembra smo z meritvami v Banjških mraziščih prenehali, senzorje pa smo ponovno postavili na mesta skupaj s prvim februarskim snegom. Večinoma oblačno vreme v prvi dekadi februarja ni postreglo s kaj prida mraza. V Lokovcu se je do -17°C ohladilo 4. februarja zvečer, na Banjšicah pa je bila najhladnejša noč 6. februarja, ko smo izmerili -16°C.

Na ugodne pogoje za ohlajanje smo morali čakati skoraj do sredine druge dekade meseca. 14. februarja ob polnoči se je ozračje vendarle umirilo, veter je ponehal, oblaki so se umaknili in temperature so hitro strmoglavile globoko pod ledišče. Velja sicer opozoriti, da je bila zračna masa nad našimi kraji nekoliko toplejša kot v času decemberskih rekordov. Vseeno je mirna noč z zelo nizko zračno vlažnostjo in transparentnim ozračjem omogočila novo rekordno znamko v mrazišču ‘Na Dolin’ v Gorenjem Lokovcu. Na dnu mrazišča, na nadmorski višini 810 m smo zjutraj, pred sončnim vzhodom izmerili -25,5°C. Isto noč je Tmin na bližni vremenski postaji Dolgi Laz znašal -4,9°C. Razlika med temperaturo v mrazišču in izven njega je torej znašala velikih 20,6°C. Kot je razvidno iz grafa poteka temperature se je ohlajati pričelo relativno pozno, šele po polnoči, ko se je oblačnost umaknila.

Vremenska situacija nad Evropo 14. februarja zjutraj ter potek temperature v mrazišču ‘Na Dolin’ v Gorenjem Lokovcu:

 

Manj ugodna za ohlajanje je bila naslednja noč na 15. februar. Čeprav jasno ozračje z nizko zračno vlago ni predstavljalo ovire, je zrak v mrazišču občasno premešala šibka burja, ki je pihala celo noč in s tem delno zavirala ohlajanje. Na vremenski postaji Dolgi Laz je v sunkih potegnilo do 30 km/h. Nad našimi kraji se je še zadrževal hladen zrak, v Dolgem Lazu je Tmin znašal -5°C. Ker je mrazišče ‘Na Dolin’ in na splošno Lokovec v dokaj neprevetreni dolini, veter ni imel večjega upliva na proces ohlajanja. Na grafu so sicer vidne motnje ohlajanja zaradi vetra, vseeno je bilo zjutraj doseženih zavidljivih -25°C.

Vremenska situacija nad Evropo 15. februarja zjutraj ter potek temperature v mrazišču ‘Na Dolin’ v Gorenjem Lokovcu:

 

Noč na 16. februar je bila prav tako zanimiva, saj je ob jasnem in suhem ozračju tudi veter ponehal. Žal se je najhladnejši zrak to noč že umaknil proti vzhodu. V Dolgem Lazu je bilo zjutraj le -3°C, v mrazišču pa se je ohladilo le še do -18,5°C. Je pa noč bila zanimiva iz vidika trajanja inverzije. Temperaturni obrat se je v mrazišču namreč ohranjal kar 15 ur, od 17h popoldne do 9h zjutraj naslednjega dne.

 

Mrazišče na Banjšicah tokrat ni postreglo z novim rekordom. V noči na 14. februar se je ohladilo le do -20,5°C, bližnja vremenska postaja v Okroglem je medtem zabeležila -5,1°C. Nekoliko toplejša zračna masa kot ob decembrskem rekordu, ko smo izmerili -24°C, ima kot kaže velik vpliv na minimalno temperaturo na dnu mrazišča. Za nove rekordne izmerke, bo najbrž potreben veliko hujši mraz tudi izven mrazišča.

Široka, odprta Banjška planota je zelo izpostavljena vetrovom. Burja v noči na 15. februar je izrazito vplivala na temperaturno inverzijo v mrazišču. Jezero hladnega zraka je veter ponoči pogosto premešal, kar se lepo vidi na skokih temperature na grafu. Tmin je bil skromnih -16,5°C.

Mirno ozračje naslednjo noč je dalo stabilno inverzijo, a zaradi toplejše zračne mase pod -14,5°C ni šlo.

Grafi poteka temperature v mrazišču na Banjšicah za dneve med 14. in 16. februarjem:

   

Banjška planota pozimi ni zanimiva le iz vidika nizkih temperatur. Pomembno jo sooblikuje tudi primorska burja. Ta na vrhovih grebenov pogosto presega hitrosti 100 km/h. V dnevu s šibko do zmerno burjo smo denimo na vrhu grebena Slemena izmerili sunek 70 km/h. Burja gradi zamete, na privetrnih travnikih pogosto odnese vso snežno odejo, tako da se pokaže golo travinje, kjer se sneg odlaga, pa nastajajo debeli zameti (slika levo). Ob burji je planota večinoma izven orografske oblačnosti, v katero je zavita Dinarska pregrada. Včasih oblačnost pokrije le severne dele planote in Lokovec. Iz oblačnosti naletavajo snežinke, na drevesih nastane ivje. Pogled proti oblačni gmoti vzhodno od Banjšic je na sliki desno:

 

Snežne zavese iz orografske oblačnosti na severnem delu Banjške planote (levo). Nastajanje orografskih oblakov nad grebenom Slemena (desno). Ko se zrak ob pregradi dviga, se ohlaja. Višek vodne pare pri tem kondenzira, nastanejo oblaki. Na drugi strani pregrade se zrak spušča in segreva, vodne kapljice izhlapevajo, oblaki se posušijo:

 

Ob burji pogosto lahko občudujemo virge. Gre za padavine iz oblakov, ki ne dosežejo tal, saj se zaradi zelo suhega ozračja posušijo, oziroma izhlapijo na poti proti tlom. Nekaj posebno lepih primerkov smo lahko opazovali nad Banjško planoto 19. februarja:

 

Meritve v mraziščih Banjške planote še naprej dajejo zanimive rezultate. Še vedno nismo bili deležni mirne noči z zelo mrzlo zračno maso. Mogoče jo dobimo v zaključku februarja, zato vas vabimo, da redno spremljate nove objave na naši spletni strani, kjer vas bomo obveščali o morebitnih novih temperaturnih rekordih.

Viri:

Začetek julija je našim krajem prinesel nov vročinski val s temperaturami vse tja do 36°C in predvsem izjemno visoko zračno vlažnostjo, ki je še povečevala občutek vročine. Temperature rosišča so se po vremenskih postajah na severnem Primorskem gibala celo med 25 in 27°C, kar je v naših krajih prej redkost kot pravilo. Ko se nam je 8. julija od severozahoda približala hladna fronta, je tako vlažna zračna masa predstavljala veliko nevarnost za močne nevihte z veliko točo.

Ob prodoru doline proti jugovzhodu je na severnem Jadranu nastalo plitko ciklonsko območje:

 

Visoka zračna vlaga je rezultirala v visokih vrednostih CAPE-a pred fronto, ki je dosegal vrednosti do okoli 3000 J/kg. Visoka potencialna energija se je pokrivala z 20 do 25 m/s DLS-ja. Pred fronto je iz severnega Jadrana v Furlanijo in Benečijo pri tleh vlekel zmeren jugovzhodnik, ki je višje povijal v jugozahodnik.

Na predfrontalnih konvergencah je nastalo več neviht, prve že pred poldnevom v alpskem svetu Furlanije. Nekatere od njih so bile supercelične, ena od njih je potovala prek Bovca in Bleda vse do celjske kotline. Na poti je trosila točo in močnejše sunke vetra. Nekaj superceličnih neviht je nastalo tudi na severovzhodu Slovenije. O 5 cm debeli toči so poročali iz Pomurja.

Radarski sliki supercelice v okolici Bovca in kasnejše točonosne nevihte v Pomurju:

 

Okoli 16:30 po lokalnem času je severno od Vicenze v Italiji nastala močna supercelična nevihta. Šlo je za izrazito ‘right moover’ nevihtno celico. Ob 17:30 je med krajema Mira ter Dolo, zahodno od Benetk spustila tornado, ki je povzročil pravo razdejanje na prizadetem območju. Kmalu smo bili deležni pretresljivih poročil o smrtni žrtvi in 30 poškodovanih osebah. Ogromna gmotna škoda je nastala na stavbah, saj so bile nekatere zidane hiše dobesedno zravnane z zemljo. Po prvih ocenah je jakost tornada dosegla F3 stopnjo (na Fujita lestvici od 0 do 5) z vetrovi do 250 km/h. Nadaljnja preučevanja razpoložljivih podatkov in analize škode bodo lahko pokazali, da je šlo celo za tronado stopnje F4 po Fujita lestvici z vetrovi do 300 km/h.

Izrazit ‘hook echo’ na radarski sliki in satelitska slika z lepo vidno izolirano supercelico nad ravnino:

 

Več podatkov o tornadu ter radarske in satelitske slike in številne fotografije najdete na spodnjih povezavah:

TORNADO MED MIRO IN DOLOM

BLOG – VALENTINA ABINANTI (zanimivo razmišljanje izkušene italijanske stormchaserke o potrebi po sistemu za obveščanje ljudi pred ekstremnimi vremenskimi pojavi)

Supercelica je kasneje potovala preko Benetk in prešla nad morje, kjer je oslabela in razpadla. Od severozahoda se je prek Alp že približevala hladna fronta, v Beneško-Furlanski ravnici pa se je predfrontalni nevihtni šov nadaljeval. Nova celica je eksplodirala v hribih zahodno od Pordenone-ja in prešla na ravnino zahodno od kraja Sacile. Struktura je razkrila ogromno HP supercelico z izjemnim RFD-jem. Kasneje je v okolici Pordenone-ja razvila lep ‘wall cloud’, vseeno pa kasneje hitro oslabela severno od Portogruara. Tudi ta celica je bila izrazit ‘right moover’, tornada pa ni sproducirala.

Radarski sliki celice ob prehodu v ravnino in kasneje nad Pordenone-jem. Na slikah se lepo vidi tudi prehod fronte prek Slovenije in proženje v Tržaškem zalivu:

 

Ogromen mezociklon z izrazitim RFD-jem ob prehodu celice iz hribov v ravnino. Panorama je nastala nekaj kilometrov vzhodno od kraja Sacile:

Pogled na mezociklon in tvorba ‘wall cloud-a’ južno od Pordenone-ja:

 

Wall cloud med Pordenone-jem in Portogruarom:
 

Kasneje so se nove nevihte sprožile še v Tržaškem zalivu, med 23:00 in polnočjo pa je Furlanijo prešla hladna fronta, ki je prinesla še eno, tokrat ‘tail end Charlie’ supercelico severno od Benetk. Slednja je tako kot popoldanska tornadna končala na severnem Jadranu. Squall linija, ki je nastala vzdolž hladne fronte se je pomaknila nad zahodno Slovenijo. Pojavljali so se predvsem močni nalivi s pogostimi razelektritvami, toče je bilo malo. O nekaj zrnih, ki niso naredila večje škode so poročali iz Brestja v Goriških Brdih (osebni vir) in Paljeva nad Soško dolino (poročilo iz vremenske postaje Paljevo).

Radarska slika squall linije s ‘tail end Charlie’ supercelico v Benečiji:

 

Prehod fronte je prinesel zahodni Sloveniji glavnino padavin v tem poslabšanju. Amaterske postaje so zabeležile sledeče količine padavin:

  • Paljevo (Soška dolina): 70 mm
  • Deskle (Soška dolina): 64,3 mm
  • Kojsko (Goriška Brda): 56,1 mm
  • Gorenje Polje (Soška dolina): 46,8 mm
  • Biljana (Goriška Brda): 46,5 mm
  • Korada (Kanalski Kolovrat): 40,9 mm
  • Hum (Goriška Brda): 30 mm
  • Dolgi Laz (severna Banjška planota): 25,7 mm
  • Nova Gorica: 23,4 mm

Razelektritve nad Novo Gorico pred bližajočo se hladno fronto:

 

Po prehodu fronte je zapihala burja, ki je v Vipavski dolini dosegala sunke do 115 km/h. Na postajah v Goriških Brdih in v Soški dolini je najmočneje pihnilo v Kojskem, in sicer 74 km/h.

Viri:

Bolšice (Hemiptera: Psylloidea) so majhna skupina fitofagnih žuželk, ki se prehranjujejo z rastlinskim sokom. Navadno se hranijo le na enem gostitelju. Danes so razporejene v šest družin, ena manjših je Homotomidae, v katero je na celem svetu uvrščenih 80 vrst. Vse so hranijo na gostiteljih družine Moraceae, predvsem na rodu Ficus. Smokvina bolšica (Homotoma ficus) se hrani na figi.

Smokvina bolšica se v nasadih fig v večjem številu pojavlja le občasno. Ličinke, ki se hranijo na listih, lahko povzročijo nekaj škode, vendar vrste ne smatramo kot ekonomsko pomembno. Vseeno obstajajo poročila o ekonomski škodi zaradi hranjenja ličink in odraslih osebkov na listih ter včasih na plodovih ter zaradi tvorbe sajaste plesni na medeni rosi, ki jo izločajo tako ličinke kot tudi odrasle žuželke. Sajasta plesen omejuje fotosintezo ter respiracijo na prizadetih rastlinah, zaradi izgleda pa zmanjšuje tržno vrednost pridelka.

 

Odrasli osebki so po levitvi svetlo zeleni, kasneje nekoliko potemnijo v svetlo zeleno rjavkasto barvo. Moški osebki merijo v dolžino 3,25 do 3,55 mm, samičke od 3,50 do 3,80 mm. Ličinke prvega razvojnega stadija so rumene barve s svetlo rdečimi očmi in temno rjavimi nogami. Ličinke petega razvojnega stadija so svetlo zelene, telo na gosto prekrivajo enostavne sete, v dolžino merijo okoli 2,5 mm.

Vrsta je široko razširjena in pogosta v jugozahodni Sloveniji. Seljak (2006) poroča o najdbah žuželke v Goriških Brdih (Kozana), na obali (Strunjan), na Goriškem (Kromberk, Nova Gorica), v Soški dolini (Kanal, Most na Soči) ter na Krasu (Brje pri Komnu). Najdba, na podlagi katere je nastal pričujoči članek in pripadajoče fotografije pa prihaja iz Huma v Goriških Brdih. Izven Slovenije se smokvina bolšica pojavlja praktično povsod kjer raste figa, tako v Mediteranu, kot na Bižnjem Vzhodu. Skupaj z gostiteljem je bila vnešena v nekatere države, kjer fig prej niso poznali, recimo v Veliko Britanijo in Švico. Opažena je bila tudi v Kaliforniji v ZDA.

Ličinke petega razvojnega stadija se hranijo ob listnih žilah na spodnji strani lista (slika levo). Desno povečana ličinka petega razvojnega stadija (slika desno):

 

Smokvina bolšica ima eno generacijo letno. Prezimi v stadiju jajčeca na gostiteljski rastlini. Pojav posameznih razvojnih stadijev je povezan s temperaturami, oziroma z geografsko lego. Prve ličinke se izlegajo konec marca. Larve prvega in drugega stadija so skrite pod luskolisti brstov, od tretje faze naprej so ličinke razporejene na obeh straneh listnih žil na spodnji strani lista. Larve tretjega razvojnega stadija se pojavijo konec aprila. Med hranjenjem larve izločajo medeno roso, ki je zavita v vosek, katerega na listih najdemo v obliki kapljic. Prvi odrasli osebki se pojavijo konec maja. Poleti (julij, avgust) odrasle osebke najdemo predvsem na spodnji strani listov v bližini listnih žil. Razmnoževanje poteka konec avgusta in v začetku septembra, jajčeca izlega od druge polovice septembra naprej in jih najdemo v manjših gručah v razpokah na lesu v bližini listnih brstov.

Bolšica preko poletja večinoma ostaja na figi, čeprav poročila iz Krimskega polotoka omenjajo migracijo odraslih osebkov na iglavce, hrast, divji kostanj, glog ter datelj. Srbske raziskave so pokazale, da bolšica poleti večinoma ostaja na figah, kjer se zadržuje predvsem na sončnih, južnih in jugozahodnih delih krošnje.

Izmed naravnih sovražnikov se omenjajo predatorske stenice, kot je Malacocoris chlorizans (Heteroptera: Miridae) ter Orius minutus (Heteroptera: Anthocoridae), ki se prehranjuje z jajčeci.

Viri:

  • JERINIĆ-PRODANIVIĆ D. 2011. The First Finding of The Fig Psylla Homotoma ficus L. (Hemiptera, Psylloidea, Homotomidae) in Serbia. Pestic. Phytomed. (Belgrade), 26(3), 2011, 205–212.
  • SELJAK G. 2006. An overview of the current knowledge of jumping plant-lice of Slovenia (Hemiptera: Psylloidea). Acta Entomologica Slovenica, Ljubljana, vol. 14, št. 1: 11–34
  • FITO-INFO: www.fito-info.si

Viri slik:

 

Page 1 of 712345»...Last »
Kontakt
Calotropis theme by itx

Videos, Slideshows and Podcasts by Cincopa Wordpress Plugin