Archive for February, 2012

Tokrat smo pripravili prevod članka, ki opisuje norveško raziskavo pokrivanja dreves češenj s polietilenskimi strehami v času zorenja. Cilj takega početja je povečanje števila plodov, ki so primerni za trženje. Originalni naslov članka se glasi: ‘Rain Protective Covering of Sweet Cherry Trees – Effects of Different Covering Methods on Fruit Quality and Microclimate’, v prevodu: ‘Zaščita češenj pred dežjem – Vplivi različnih metod pokrivanja na kvaliteto plodov in mikroklimo’. Članek je bil napisan leta 2003, a ker gre za vselej aktualno tematiko kar se češenj tiče, bi stvar utegnila zanimati koga od pridelovalcev. Povezavo do originalnega članka najdete na dnu članka.

UVOD

Češnje po svetu rastejo v različnih klimatskih pogojih. Pogost problem pri njihovi pridelavi je pokanje plodov ob dežju v času zorenja. Pokrivanje dreves s strehami je učinkovita metoda za zmanjšanje pokanja plodov, ki je bila preizkušana v državah kot so Anglija, Nemčija, Izrael, Nova Zelandija, Norveška, Švica in ZDA. Mnoge raziskave tega področja se ne ukvarjajo s spremembami mikroklime pod takimi strehami in uplivi le teh na kvaliteto plodov.

V temu članku je opsan vpliv pokrivanja dreves na pokanje plodov. Drevesa so bila pokrita 3 tedne pred začetkom obiranja. Uporabili so tri različne metode pokrivanja in spremljali njihov vpliv na odstotek plodov primernih za trženje, kvaliteto plodov in mikroklimo dreves.

MATERIAL IN METODE

Rastlinski material in zasnova poizkusa

Opravili so bločne poizkuse v štirih blokih, v vsakem so bile 4 različne metode pokrivanja dreves. Poizkus je potekal v raziskovalnem centru Ullensvang (60° severno) na Norveškem. Sadovnjak je bil zasajen na hribu, nagnjenost pobočja, ki je bilo obrnjeno proti zahodu, je znašala 30°. Tla je sestavljal ilovnat pesek, količina organske snovi je bila velika. Češnje sorte ‘Van’ so bile cepljene na podlago ‘Colt’ in posajene leta 1991. Sadilne razdalje so bile 2×4 metre, drevesa so bila visoka 3 metre. Poizkus je bil izveden v letih 1994 in 1995. Nasad je bil oskrbovan v skladu s standardnimi postopki, gnojen, kapljično namakan, s herbicidnim pasom. Opravljena so bila 3 do 4 škropljenja s fungicidi. V vsakem obravnavanju so bila tri drevesa, vzorci so bili vselej pobrani iz srednjega drevesa.

Drevesa so bila pokrita na tri načine:

  • dvokapna streha – stalno pokrita
  • dvokapna streha – pokrita le ob dežju
  • streha v obliki dežnika
  • nepokrita – kontrola

Dvokapne strehe so bile iz polieteilena v velikosti 4,5×7 m, podprte z žico in lesenimi koli. Z vrvmi so bile privezane na drevesa v sosednji vrsti. Streha v obliki dežnika je pokrivala vsako drevo posebej. Velika je bila 4,5×4,5 m in pritrjena na kol ob drevesu ter dodatno na kline v tleh.

Meritve mikroklime

Vsako uro so merili temperaturo in relativno vlago ter omočenost lista v krošnji posameznega drevesa, poleg tega pa še temperaturo in relativno vlago na višini 2 metrov v posamezni vrsti sadovnjaka. Iz meritev relativne vlage so izračunali parni pritisk. Urne meritve so nadalje razdelili v tri obdobja dneva, dan (8:00 – 19:00), zoro in mrak (4:00 – 7:00 in 20:00 – 22:00) ter noč (23:00 do 3:00). Meritve količine padavin in sončnega sevanja so pridobili iz avtomatske vremenske postaje, ki je bila postavljena 200 m proč od sadovnjaka.

Meritve kvalitete plodov

Ko so češnje na nepokritih drevesih dosegle polno zrelost, so pobrali 150 plodov iz vsakega drevesa. v letu 1994 naključno iz celega drevesa, v letu 1995 pa 50 iz dna, 50 iz sredine in 50 plodov z vrha krošnje. Preverili so zunanjo in notranjo kvaliteto. Pridelek primeren za trg (zdrav in nepoškodovan) so stehtali in zabeležili odstotek izločenih plodov (mehanske poškodbe, poškodbe zaradi ptic in žuželk). Posebej so zabeležili vse plodove z gnilobo in počene plodove. Ocenili so stopnjo dozorelosti ter izmerili količno suhe snovi, barvo, skupne kisline in pH. Poleg tega so ugotavljali tudi čvrstost povrhnjice plodov.

REZULTATI

Klima

V letu 1994 je bilo 13 dni s padavinami (28 % celotnega časa poizkusa), padlo je 43 mm dežja. V letu 1995 je bilo 9 dni s padavinami (16 % časa), padlo je 66 mm dežja. Količina sončnega sevanja je bila manjša v letu 1994, povprečno dnevno sevanje v času poizkusa je znašalo 163,2 W/m2 (1994) in 145,8 W/m2 (1995).

Pridelek

Pri vseh načinih pokrivanja dreves, je bilo značilno manj počenih in gnilih plodov. Med različnimi metodami pokrivanja ni bilo razlik. Manj bolezni je bilo v letu 1995, pokanje se je pojavljalo v isti meri v obeh letih. Prevladovale so bolezni cvetna monilija (Monilinia laxa) in siva plesen (Botrytis cinerea). Odstotek izločenih plodov je bil enak pri vseh obravnavanjih. Količina pridelka neprimernega za trg na nepokritih drevesih je bila značilno višja v letu 1994, ne pa tudi v letu 1995.

Primerjava posameznih obravnavanj v letu 1994 (pridelek na drevo (kg) / počeni plodovi (%) / plodovi z gnilobo (%) / izločeni plodovi (%)):

  • nepokrito: 2,3 / 11,7 / 47,8 / 1,8
  • dvokapna streha: 8,7 / 3,0 / 7,3 / 2,8
  • dvokapna streha ob dežju: 8,9 / 2,3 / 8,3 / 5,0
  • dežnik: 8,4 / 2,0 / 6,8 / 3,2

Primerjava posameznih obravnavanj v letu 1995 (pridelek na drevo (kg) / počeni plodovi (%) / plodovi z gnilobo (%) / izločeni plodovi (%)):

  • nepokrito: 9,7 / 17,8 / 9,8 / 1,3
  • dvokapna streha: 11,8 / 1,3 /1,2 / 1,8
  • dvokapna streha ob dežju: 10,1 / 1,8 / 1,2 / 2,4
  • dežnik: 10,9 / 0,7 / 0,8 / 2,7

Mikroklima

Spremembe temperature med dnevom in nočjo v krošji dreves so bile največje pri pokrivanju z dežnikom. Pri ostalih načinih pokrivanja so bile razlike v primerjavi s kontrolo majhne. Podobni so rezultati v primeru parnega tlaka in sončnega sevanja. Največje razlike temperature med dežniki in kontrolo so bile opažene v dneh z visoko vrednostjo sončnega sevanja. Na oblačne dni so bile razlike majhne. Temperature so bile pod dežniki ponoči nižje kot pri ostalih načinih pokrivanja. Število ur z omočenim listom je bilo najvišje pri nepokritih drevesih in le malo manjše pri drevesih pokritih z dežnikom. Listi nepokritih dreves so bili čez dan mokri več časa v primerjavi z drevesi pod dežniki. Situacija je bila obrnjena ponoči. Ob zori in mraku je bil čas omočenosti pri obeh obravnavanjih enak. Čas omočenosti pri dvokapnih strehah je bil nizek, a nižji pri stalno pokritih drevesih.

Število ur omočenosti lista pri posameznih obravnavanjih (nepokrito / dvokapna – stalno pokrito, dvokapna – pokrito ob dežju / dežnik) – skupni čas pokritosti 507 h:

  • 41 h/ 0 h / 12 h / 35 h

Kvaliteta plodov

Češnje z dreves pokritih z dežnikom so bile manj dozorele. V letu 1995 je bila pri teh plodovih opazna tudi slabša obarvanost, manj je bilo suhe snovi. Ostali parametri kvalitete se niso razlikovali od drugih načinov pokrivanja. Primerjave plodov iz različnih delov drevesa pri češnjah pokritih z dežnikom so pokazale, da se z višino zmanjšuje obarvanost, količina suhe snovi in zrelost. Pri vseh ostalih načinih pokrivanja so bili rezultati obratni.

DISKUSIJA

Pri vseh načinih pokrivanja se je povečala količina pridelka primernega za trg. Zmanjšala se je količina počenih in gnilih plodov v primerjavi s kontrolo. O podobnih rezultatih so poročali tudi iz drugih držav, v katerih so take raziskave potekale. Ker so bile strehe neprepustne za vodo, je lahko prišlo do razvoja bolezni zgolj zaradi vode, ki je pod strehami nastala zaradi kondenzacije. Večjo omočenost lista so zaznali pod dežniki, vendar se količina gnilih plodov ni povečala. To lahko delno razložimo z manjšo dozorelostjo plodov v tem obravnavanju, saj so plodovi bolj občutljivi za gnilobo, ko so v polni zrelosti, delno pa s številom oblačnih dni, katerih posledica so bile manjše temperaturne razlike med dnevom in nočjo. Posledično je bilo manj kondenzacije. Pod dvokapnimi strehami je bilo kondenzacije manj, najbrž zaradi boljšega pretoka zraka na nagnjenem pobočju.

Višje temperature in parni tlak, ki so bili zabeleženi pod dežniki, lahko podaljšajo čas dozorevanja. Pri dvokapnih strehah niso opazili zastoja v dozorevanju, kar je najbrž posledica mladosti dreves in gojitvene oblike. Nekatere druge raziskave so pokazale spremembe temperature in kvalitete plodov tudi pri dvokapnih strehah. V pričujoči raziskavi so bile te razlike majhne. Vzrok za to bi lahko bil v visokem številu oblačnih dni, ko so bile temperaturne razlike manjše, povišanje temperature pod strehami pa je bilo zabeleženo le v sončnih dneh. Takih dni je bilo več v letu 1995, ko je bila kvaliteta plodov pod dežniki bolj očitna. Podobne učinke gre pričakovati v sadovnjakih v ravnini, kjer je vertikalno gibanje zraka omejeno.

Negativen učinek pokrivanja na kvaliteto pridelka je zanemarljiv v primerjavi s povečanjem pridelka primernega za prodajo na trgu celo pri drevesih pokritih z dežnikom. Vendar avtorji raziskave in tudi pridelovalci češenj streh v obliki dežnikov ne priporočajo zaradi visokih stroškov postavitve. Zakasnelo dozorevanje pa lahko ugodno vpliva na podaljšanje sezone trženja češenj. Odstranjevanje dvokapnih streh v suhem vremenu je bolj smiselno v suhih klimah in v sadovnjakih v ravnini.

Slike vseh opisanih streh najdete v originalnem članku na spodnji povezavi:

Borve J., Skaar E., Sekse L., Meland M., Vangdal E. 2003. Rain Protective Covering of Sweet Cherry Trees – Effects of Different Covering Methods on Fruit Quality and Microclimate. HortTechnology, Januar-March, 13 (1). p. 143 – 148 (pdf)

V zadnjem času smo veliko pisali predvsem o vremenu, a sedaj je pomlad pred vrati in med nas se vračajo rastlinske bolezni in škodljivci, na katere se bo potrebno tudi letos ustrezno pripraviti. Za začetek opišimo novega škodljivca, najdenega tudi v Sloveniji, ki utegne v bližnji prihodnosti postati zelo pomemben tako za sadjarje, kot tudi za vinogradnike. Gre za plodovo vinsko mušico (Drosophila suzukii), muho iz družine vinskih mušic (Drosophilidae, Diptera), ki se je k nam najverjetneje razširila iz Kitajske. V nasprotju z navadno vinsko mušico (Drosophila melanonogaster), se plodova vinska mušica hrani in razmnožuje v plodovih sadnih rastlin med zorenjem. S tem lahko povzroči veliko gospodarsko škodo!

RAZŠIRJENOST

Gre za tujerodno vrsto, ki izvira iz jugovzhodne Azije (Kitajska, Japonska), kjer prav tako povzroča škodo. Skoraj hkrati je bila najdena v Severni Ameriki in Evropi. V ZDA so jo našli leta 2008 na Floridi, v Kaliforniji in Oregonu, v Evropi pa na severu Italije v pokrajini Alto Adige leta 2009. Kmalu so sledila poročila o najdbah še iz Španije (Katalonija – 2009), od koder so v letu 2011 že poročali o 100 % škodi na jagodah in češnjah, juga Francije ter Korzike (2010), kjer je škoda na jagodah dosegala 50 – 100 % ter Švice (2011). Tako v Franciji, kot v Italiji so zaznali znatno škodo na koščičastem sadju.

V Sloveniji smo plodovo vinsko mušico prvič našli leta 2010, na grozdju ‘Izabela’ (Vitis labrusca ‘Isabella’) na zasebnem vrtu pri Novi Gorici. Kasneje je bila najdena tudi na malinah. Danes je že razširjena po skoraj vsej državi, na Primorskem so jo našli tudi v Goriških Brdih, Slovenski Istri, Krasu in zgornji Soški dolini, skratka povsod, kjer so strokovnjaki postavili vabe. Domneva se, da je bila pri nas navzoča že prej, a smo jo opazili šele, ko je začela povzročati škodo. Povečan pojav sadne gnilobe na koščičarjih (češnje in nektarine) v zadnjih letih, bi lahko bil posledica napadov plodove vinske mušice.

Zemljevid razširjenosti plodove vinske mušice v Sloveniji (zadnja posodobitev – december 2011, vir – FURS):

KARANTENSKI STATUS

Ker gre v Evropi za povsem nov, tujeroden organizem, je evropska organizacija za varstvo rastlin (EPPO) še ni uvrstila med karantenske organizme. Trenutno je uvrščena na previdnostni seznam, ocena tveganja pa je še v izdelavi. Po prvih ocenah bi lahko postala pomemben škodljivec v pridelavi jagodičastega sadja ter grozdja.

OPIS ŠKODLJIVCA, ŠKODA IN RAZVOJNI KROG

Plodova vinska mušica je po velikosti in barvi podobna ostalim mušicam iz rodu Drosophila. Samice so velike 3,2 – 3,4 mm, samci 2,6 – 2,8 mm. Je rumenkaste barve, ima rdeče oči, samci imajo na krilih okroglo črno liso, kar je glavni razpoznavni znak vrste. Samico lahko od drugih vrst rodu Drosophila ločimo le po nazobčani leglici pri mikroskopskem pregledu, s katero prerežejo povrhnjico plodov in odložijo jajčeca. Na mestu poškodbe se naselijo glive, ki povzročajo sadno gnilobo. Te se lahko razširijo naprej na druge zdrave plodove. Plod se lahko posuši, ali zgnije. Na mestu poškodbe nastane v plodu okroglasta odprtina.

Ključi za določanje plodove vinske mušice:

Škodljivec preživi kot odrasla muha na zavetnih mestih in v človeških bivališčih. Letati prične spomladi, ko se povprečne dnevne temperature dvignejo nad 10°C. Plodne samice odložijo jajčeca v zoreče plodove. Jajčeca so majhna, podolgovata, bele barve, z dvema dolgima nitastima izrastkoma, ki služita za preskrbo jajčeca z zrakom. Žerke so prozorne do umazano belkaste, brez glave in nog. Odrasle merijo 3 – 4 mm. Izležejo se po 1 – 3 dneh in se pričnejo hraniti z mehkim tkivom plodov, ki se postopoma spremeni v zdrizasto gmoto. Na mestu poškode se povrhnjica po 2 do 3 dneh ugrezne. Notranjost plodu se spremeni v zdrizasto gmoto, katero napadejo različne glive in plesni. Napadeni plodovi se skrčijo in segnijejo, oziroma v suhem vremenu posušijo. Ličinke se zabubijo blizu izhoda iz plodu, ali v zemlji pod drevesom. Bube so sodčkaste oblike, velike 3 mm, sprva rumene, nato rdečkasto rjave. Razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe traja 15 dni. Mušica ima lahko v enem letu v naših razmerah 10 rodov. Razmnoževalni potencial vrste je zelo velik, saj ena mušica dnevno odloži 7 – 16 jajčec, v življenjski dobi pa do 300 jajčec. Po 10 rodovih njeno potomstvo šteje kar 5904900000000000000000000 osebkov. Veliko? To pomeni, da iz ene mušice dobimo 6 septiljonov potomk.

GOSTITELJSKE RASTLINE

Mušica napada plodove od začetka zorenja, do obiranja ter plodove v skladiščih. Je izrazit polifag, saj se lahko hrani na jagodah, marelicah, češnjah, breskvah, nektarinah, malinah, borovnicah, robidah, grozdju, smokvi, kakiju, slivah, včasih na jabolkih in na številnih divje rastočih rastlinah (krhlika, maline, robide, borovnice, bezeg). V Italiji so doslej največ škode zaznali na češnjah in višnjah. Breskve so na napade bolj odporne zaradi dlačic na plodovih.

ŠIRJENJE

Na krajše razdalje se mušica širi s preletom in prometnimi ter transportnimi sredstvi, na daljše razdalje pa preko napadenih plodov, ali z embalažo. Na hitrost širjenja vplivajo tudi okoljski dejavniki, toplo vreme v septembru, ko zorijo številni plodovi tudi divje rastočih rastlin. Takrat je potencial za razmnoževanje plodove vinske mušice močno povečan. Zgodnejši pojav poleti je lahko posledica napada na češnjah, višnjah in jagodah. Poleti pogosto migrira na višje nadmorske višine, saj poletno vročino slabo prenaša. Tam se zelo namnoži. V vetrovnemu vremenu ne leti.

MONITORING

Ker so mušice majhne in zelo podobne sorodnim vrstam, jih ni mogoče spremljati vizualno, zato uporabljamo različne tehnike privabljanja in ulova. Najpogosteje uporabljamo razne prehranske vabe. Zanje uporabimo pollitrske plastične steklenice za vodo. V zgornjo polovico le teh zavrtamo nekaj lukenj 5 – 10 mm premera, ki bodo služile kot vstopno mesto za muhe. Na dno steklenice nalijemo 1 dcl jabolčnega, ali vinskega kisa, ali pa pripravimo suspenzijo krušnega kvasa (20 g kvasa na 1 dcl vode), dodamo kavno žličko sladkorja in pustimo, da en dan fermentira pri sobni temperaturi. Steklenice obesimo v bližino, ali na gostiteljska drevesa. Steklenice po nekaj dneh pregledamo. Če so se v njih ulovile rumenkaste mušice, past odstranimo ter vsebino precedimo skozi gosto sito. Še smo uporabljali kvas, muhe splaknemo s curkom čiste vode. Mušice prenesemo v stekleničke s 70 % etanolom in jih tesno zapremo. Na vabe se v veliki meri lovijo tudi navadne vinske mušice ter drugi rodovi Drosophila. Če so med ulovljenimi mušicami take, ki imajo na krilih črno liso, gre verjetno za samce plodove vinske mušice. Določanje lahko prepustimo tudi strokovnjakom, saj je možnost zamenjave z drugimi mušicami zelo velika. Vzorec pošljemo v pooblaščen entomološki laboratorij na Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, kjer bodo potrdili morebitno navzočnost D. suzukii.

VARSTVO

Trenutno proti plodovi vinski mušici ni registrirano še nobeno kemično sredstvo. Problem uporabe le teh je povezan z značilnostjo škodljivca, ki napada zoreče plodove. Takrat uporaba kemičnih sredstev pogosto ni mogoča, zaradi upoštevanja karenčne dobe pripravkov. Poleg tega škropljenje napadenih plodov, v katerih so se ličinke že izlegle, nima smisla. Zato je pomembno zmanjšati populacijo mušice, še preden pričnejo češnje, ali drugo sadje zoreti. V tujini so preizkušali različna kemična sredstva. Kot učinkovita so se izkazala sredstva na osnovi piretroidov (Decis, Karate) in spinosada (Laser, vabe GF120), slednje se uporablja pri nas za zatiranje oljkove muhe. Pripravki naj bi dobro delovali, če jih uporabimo 1 do 3 tedne pred obiranjem. Stransko delovanje na ličinke imajo še razna sredstva, ki jih na koščičarjih uporabljamo proti češnjevi muhi, ušem in drugim žuželkam. Taka sredstva so Spada, Mospilan in Calypso. Uporaba mineralnih olj se je izkazala za neučinkovito. Številčnost mušic lahko dodatno zmanjšamo z obešanjem večjega števila lovnih pasti na območju plodov. V skladiščih lahko razvoj škodljivca zaustavimo z ohlajanjem na 2°C. Poškodovane, gnile in odpadle plodove je potrebno odstraniti in jih uničiti z zakopavanjem, drobnim mletjem, toplotno obdelavo, ali zmrzovanjem. Tuji viri svetujejo tudi zapiranje okuženih plodov v plastične vrečke in odlaganje le teh v smeti. Kompostiranje odsvetujejo! Zgoraj navedene higienske ukrepe je potrebno dosledno spoštovati in izpolnjevati. Pri tem je pomembno, da se teh ukrepov poslužujejo vsi sadjarji na nekem pridelovalnem območju, kajti le en neoskrbljen sadovnjak lahko predstavlja nove vire napadov v svoji okolici. V domačih vrtovih plodove oberemo takoj ko dozorijo ter jih sortiramo. Gnile plodove in take s poškodbami odstranimo po zgoraj navedenih postopkih. Na področju biotičnega varstva se med možnimi naravnimi sovražniki omenjajo nekatere osice, vendar so tu potrebne še dodatne raziskave. Domnevno so nekatere sorte češenj bolj občutljive na napade, vendar so na tem področju prav tako potrebne dodatne raziskave. Načeloma velja, da je na zgodnejših sortah češenj manj škode. En od načinov varstva je tudi zavijanje dreves v mreže. Pristop je primeren predvsem za nasade z manjšimi drevesi. Mreže moramo postaviti še preden prične sadje zoreti, saj se sicer lahko mušice ulovijo znotraj le teh. Te morajo biti dovolj goste, poskrbeti je potrebno, da nimajo lukenj, skozi katere bi škodljivec prišel do drevesa.

VIRI

VIRI FOTOGRAFIJ:

Začetek letošnje zime ni bil nič posebnega, temperature so bile razmeroma visoke za ta letni čas, saj se je v januarju živo srebro na Primorskem pogosto dvignilo preko 10°C. Edino, kar nam je dalo vedeti, da je pravzaprav zima, so bile jutranje slane ob precej nizkih temperaturah. Toda ob koncu januarja se je vreme korenito spremenilo. Nad severovzhodom Evrope je nastalo močno območje visokega zračnega pritiska, saj so tam izmerili tudi preko 1060 hPa. Hladen sibirski zrak se je spustil nad večji del Evrope in globoko v Sredozemlje, kjer so nastajali sredozemski cikloni, ki so prinašali obilne padavine v osrednjo Italijo in na Balkan. Tam je večinoma močno snežilo, beležili so celo rekordno visoko snežno odejo. V San Marinu in okolici je padlo od 2 do 3 metre snega, v okolici Sarajeva 170 cm, v Mostarju 80 cm, v Podgorici okoli 100 cm ter v Šibeniku 35 cm snega. Ekstremen mraz je prizadel številne države, od Švedske in Finske (-40°C), do Poljske, Ukrajine, Romunije, Bolgarije, Srbije ter celo Turčije, kjer so pogosto beležili temperature okoli -30°C. Iz teh držav so poročali tudi o smrtnih žrtvah zaradi mraza.

Pri nas je bilo v teh dneh zelo mraz. V Sloveniji smo zabeležili najhladnejšo prvo dekado meseca februarja po letu 1956. Prve ledene dni na Primorskem, ko se temperatura ni povzpela nad 0°C, smo pričeli beležiti 31. januarja, ponekod se temperatura ni več povzpela nad ledišče vse do 13. februarja. Ob vsem tem je pihala še močna burja, štirikrat zapored tudi orkanska. Povzročala je nevšečnosti širom Primorske, zabeležene je bilo precej škode v večini Primorskih občin, predvsem na strehah hiš ter v prometu in električnih vodih. Meteoalarm je kar štirikrat razglasil najvišjo, rdečo stopnjo nevarnosti pred vremenskimi pojavi, kar se doslej še ni zgodilo. Zaradi dolgotrajnega mraza so zamrznile številne reke v Sloveniji. Na Primorskem je zamrznila Soča celo med Plavami in Solkanom, kar se od leta 1985, od kar je bila dokončana HE Solkan, še ni zgodilo. Zmrznila je tudi reka Vipava in drugi manjši vodotoki.

Prvo od rdečih opozoril zaradi orkanske burje na Meteoalarmu:

Povprečne temperature na različnih merilnih postajah ARSO po Sloveniji v prvi dekadi meseca februarja (za Bilje in Portorož podatkov o temperaturah pred letom 1963 oz. 1992 ni, saj postaje takrat še niso bile postavljene):

Temperature pri nas so bile 8°C nižje od dolgoletnega povprečja. Podobno stanje velja tudi za ploskev 850 hPa. Medtem ko smo v Evropi merili temperature bistveno nižje od povprečnih, je bilo stanje obrnjeno v Arktičnem krogu, kamor so se usmerili atlantski cikloni, katerim je anticiklonalna blokada onemogočila običajno pot čez SZ Evropo. Na letališču Svalbard (78° N – Arktični ocean) so 8. februarja izmerili kar 7°C. Povprečna temperatura v teh dneh je bila okoli 0°C. Dolgoletno povprečje pa znaša -16°C! Odstopanje se lepo vidi na spodnjih kartah:

Za začetek si poglejmo sinoptične situacije, ki so vodile do nastanka orkanske burje pri nas in v Kvarnerju v posameznih primerih. V prvih treh primerih (1., 4., 7. februar) je bila situacija zelo podobna. Imeli smo močan anticiklon nad severovzhodno Evropo (1060 hPa) in ciklon v Sredozemlju (okoli 1000 hPa). Posledica je bil velik gradient zračnega tlaka prav v naših krajih. Idealni pogoji za orkansko burjo! V četrtem primeru, noči z 10. na 11. februar, se je anticiklon razširil nad severozahodno Evropo in nekoliko oslabel. Posledica tega je bila, da je glavni stržen burje pihal iz smeri SSV in ne iz VSV, kot je bilo to v prvih treh dogodkih. Taka situacija pa prinese najmočnejšo burjo na Goriško! In prav to noč je na območju Ajševice, Ozeljana in Šempasa prišlo do uničujoče orkanske burje, ki je poškodovala večino hiš, odnašala avtomobile s cest, ipd.

Sinoptični situaciji 01/02/2012 ob 12z in 04/02/2012 ob 00z:

Sinoptični situaciji 07/02/2012 ob 12z in 11/02/2012 ob 00z:

V teh dneh smo bili skupaj s kolegi iz Slovenskega meteorološkega foruma in z Markom Korošcem pogosto na terenu, kjer smo dogajanje fotografirali, snemali in merili sunke burje. Zato bo nadaljevanje tega poročila obarvano delno analitično, delno potopisno, saj dejanski primeri s terena najbolje opišejo silo narave, ki je bila v tem primeru na delu. Poročilo je urejeno kronološko, glede na dogodke po posameznih dnevih:

Na Primorskem je burja pričela pihati 28. januarja zvečer. Pričelo se je ohlajati.

29. januar: Burja se je okrepila, močno se je ohladilo predvsem v višinah. Na Koradi (812 m.n.v. – Kanalski kolovrat) smo zabeležili prvi leden dan. Nebo je bilo pretežno oblačno, v notranjosti Slovenije je rahlo snežilo. Burja je v Vipavski dolini dosegala v sunkih 130 km/h. Na Koradi smo zabeležili maksimalen sunek 102 km/h.

30. januar: Pihala je močna burja, ki je povzročila prvo škodo. V Vipavski dolini je odkrilo streho hiše ter prevrnilo kamijon, ki ni spoštoval omejitev prometa za tovorna vozila. Glede na podatke spletne strani sos112.si je v Vipavski dolini pihalo med 130 in 150 km/h. V Goriških Brdih smo beležili sunke do 70 km/h, na Koradi 88 km/h, na Krasu do 90 km/h.

31. januar: Dopoldne je bil izdan rdeči alarm za orkansko burjo na Primorskem, katero smo pričakovali v noči na 1. februar. V Vipavski dolini je čez dan pihalo do 125 km/h. Na Koradi smo izmerili novo rekordno znamko, 108 km/h. Le nekaj trenutkov po tej izmeri je vetromer cenene postaje ws2300 odpovedal, saj ni bil narejen za merjenje takih hitrosti vetra. Posledično smo žal ostali brez zelo zanimivih podatkov o vetru iz te lokacije. Dan je bil najhladnejši v januarju, v Kojskem smo imeli celo leden dan. Ponoči je snežilo na Notranjskem in delu Primorske. Okoli 1:00 zjutraj na 1. februar so posamezne snežinke naletavale tudi v Soški dolini. Burja se je zvečer pričela še krepiti!

1. februar: Prvi dan v mesecu in prva orkanska burja. Zjutraj so v Vipavski dolini merili sunke med 100 in 150 km/h, vremenska postaja na viaduktu Lozice na Rebrnicah je izmerila maksimalni sunek 171 km/h, povprečna hitrost vetra je v tem času znašala kar 85 do 90 km/h. Rekordni sunek burje smo izmerili tudi na vremenski postaji v Kojskem, kjer je anemometer pokazal 103 km/h. Zelo močno je pihalo na Koradi, po občutku so sunki dosegali 120 do 130 km/h. Dan je bil oblačen, zjutraj je v Soški dolini naletaval sneg.

2. februar: Zelo močna burja v Vipavski dolini se je nadaljevala, medtem ko je drugod nekoliko oslabela. Na viaduktu Lozice je bil zjutraj izmerjen sunek 178 km/h. Čez dan je pihalo do 150 km/h, v Selu pri Ajdovščini so izmerili sunek 156 km/h. Dva fanta iz SloMeteo foruma sta na Nanosu ročno izmerila sunek 44 m/s. Še dodatno se je ohladilo, temperature so tudi v Goriških Brdih čez dan ostajale globoko pod 0°C. Ledeni dan smo zabeležili povsod po Sloveniji.

3. februar: Zjutraj je bilo oblačno, spet je naletaval sneg. Burja se je tekom dneva krepila, orkansko moč naj bi spet dosegla v noči na 4. februar. Še dodatno se je ohladilo. Maksimalne dnevne temperature v Goriških Brdih so dosegle vsega -4,0°C. Dopoldne se je razjasnilo. Na viaduktu Lozice je najmočnejši izmerjen sunek znašal 160 km/h. V Vipavski dolini je zaradi izsušenih tal burja dvigovala zemljo, nastajali so pravi peščeni viharji. Posledica je bila izrazita veterna erozija, ki je z njiv in vinogradov odnašala kvalitetno zgornjo plast zemlje ter jo odlagala v melioracijske jarke ter bližnje vodotoke. Poškodovani so bili tudi ozimni posevki. Zaradi mraza po Evropi so začeli zmrzovati večji vodotoki, recimo Donava v Srbiji in Romuniji. V teh dneh so na polotoku Pelješcu v Dalmaciji doživeli katastrofalno žled, ki je povzročila ogromno škode:

4. februar: Ponoči in zjutraj je spet pihala orkanska burja. Na Lozicah je bil izmerjen maksimalen sunek 209 km/h! V Trstu so na uradni vremenski postaji na pomolu izmerili 151 km/h. Fantje iz SloMeteo so na Nanosu, na Pleši ročno izmerili sunke 58 m/s. Silovito je pihalo tudi v Kvarnerju, na Krškem mostu so izmerili maksimalen sunek burje 60,6 m/s. V Kojskem v Goriških Brdih je bil ponoči zabeležen sunek 101,2 km/h.  Zjutraj je na Ajševici naletaval sneg, burja pa je dvigovala zemljo visoko v zrak, tako smo lahko opazovali izjemne peščene viharje, kakršne pri nas redko vidimo. Višje v Vipavski dolini je snežilo, sneg se je oprijemal tal ter gradil manjše zamete. V Ajdovščini smo bili priča izjemnemu snežnemu metežu in hkratnemu peščenemu viharju. Rahlo je snežilo tudi v Soški dolini. Spodaj je nekaj fotografij dogajanja iz tega dne s povezavo do galerije (klik na sliko):

Video sneženja in peščenega viharja v Ajdovščini:

Po celotni površini sta zmrznili reki Soča in Vipava. Soča predvsem v svojem srednjem toku, kjer je pretok najmanjši:

5. februar: Burja je prehodno nekoliko oslabela, vendar je bil dan med najhladnejšimi. V Kojskem smo izmerili povprečno dnevno temperaturo kar -6°C, kar je najmanj v letošnjem februarju.

Video sneženja v Bosni in Hercegovini:

6. februar: Burja se je že ponoči spet okrepila. Za Primorsko je bil ponovno izdan rdeči alarm, najhuje smo pričakovali v noči na 7. februar in nato vse do 8. februarja, ko naj bi burja oslabela. Na Krasu so že ponoči merili sunke do 100 km/h. Zjutraj je na Rebrnicah in v Vipavski dolini pihalo od 130 do 160 km/h. V Trstu so popoldne namerili sunek 153 km/h, na viaduktu Lozice pa so sunki dosegali cel dan hitrosti med 130 in 170 km/h.

7. februar: Modelske napovedi so napovedovale izjemne hitrosti sunkov burje. Na območju Senja v Kvarnerju naj bi bili možni celo sunki z 272 km/h. Z ekipo iz SloMeteo foruma ter Markom Korošcem smo se odpravili na to območje, s ciljem ročne izmere nekaj ekstremnih sunkov burje. Najprej smo se ustavili na Krškem mostu, kjer nas je vodja mostu lepo sprejel in nam opisal njihovo delo in ukrepe v primeru orkanske burje. Ni pozabil tudi na nekaj zgodbic, kot je tista iz leta 1996, ko so delavci v primerih orkanske burje uporabljali za prečkanje mostu staro Lado karavan, obloženo z betonskimi bloki. Ob povratku iz Krka na celino jih je ob vstopu na most prevrnilo, Lada je naredila dva salta po zraku, ter pristala na kolesih le meter od prepada. Seveda je odveč poudarjati, da so bili v avtu štirje krepki moški. Tedaj naj bi na mostu zabeležili sunek s 240 km/h!

Direktor mostu nas je kasneje odpeljal še pod sam most, kjer smo si ogledali slan led, katerega je ustvaril morski prš, ko je burja dvigovala morsko vodo ter jo odlagala na obalo in sam most pri temperaturah pod -3°C. Debelina ledu je ponekod znašala kar 3 metre! Ob povratku v pisarno, smo izvedeli še nekaj o načinu prognoze burje na Krškem mostu ter verifikaciji izmerjenih sunkov burje.

Zaliv Povile v orkanski burji

Ta dan na Krškem mostu burja ni pihala zelo močno. Precej močnejše sunke smo zabeležili južno od Novega Vinodolskega. Najprej v vseku jadranske magistrale pri Povilah, kjer je bilo prenevarno zapustiti razmeroma varno zavetje avtomobila. Ob odpiranju avtomobilskega okna pa je pritisk v vozilu tako narastel, da so začela boleti ušesa. Povile smo zapustili in nadaljevali pot proti Senju. Tam smo si najprej ogledali slani led na pomolu, ki je dosegal približno 1 meter debeline ter nadaljevali pot na trdnjavo Nehaj nad mestom. Tam smo opravili ročne meritve burje in zabeležili maksimalen sunek vetra 57 m/s, oziroma 205,2 km/h. Video opravljanja meritev je na YouTube-u postal pravi hit, saj si ga je doslej ogledalo že več kot 70000 ljudi. Na Hrvaškem je bil objavljen na številnih internetnih portalih, z ustvarjalcem te spletne strani pa so naredili intervju tudi na radiju Rijeka. Video seveda objavljamo tudi tu, saj lepo prikazuje učinke sunkov preko 200 km/h na človeka:

Ob povratku v Slovenijo smo imeli priložnost opazovati izjemno fensko jasnino, skozi katero se pretaka burjin stržen ter burjin zid na hribih Velebita in Gorskega Kotarja. Podobne prizore smo kasneje opazovali tudi v Vipavski dolini, kjer smo najprej zavili na viadukt Lozice, da je Marko Korošec pobral podatke z vremenske postaje. Burja je v sunkih pihala do 187 km/h. Po zraku je letelo tudi kamenje. Kolega Jaka Ortar iz SloMeteo foruma se je na cesti nad viaduktom opogumil in stopil iz zavetja. Pri tem je dolgoletnim izkušnjam navkljub nekoliko podcenil situacijo, saj ga je nenadni sunek burje dvignil s tal in ga odnesel po zraku kar 12 metrov daleč! Na srečo se mu je uspelo ustaviti na ograji nad viaduktom in si je poškodoval le ramo, sicer ga najbrž ne bi videli več. To samo kaže, kako nevarno je tako početje in kako malo je potrebno, da pride do tragedije. Le nekaj dni pozneje smo namreč na YouTube-u gledali video dveh mulcev, ki sta se na Nanosu pripela na ograjo antenskega stolpa. Prav gotovo je šlo za povsem neizkušene osebke, saj so se postavili na najnevarnejšo točko na Nanosu, kamor niti najizkušenejši merilci nikoli ne gredo. Ena napaka in vse skupaj bi se končalo tragično! Zato apeliram na vse, ki se v prihodnje nameravajo spuščati v take stvari, naj tega ne počnejo, če pa že morajo, naj tako kot izkušeni chaserji na zgornjem videu, to počnejo primerno opremljeni ter naj polagoma stopnjujejo sunke burje, od 150 km/h dalje. Preden človek stopi na 200 km/h+, mora že imeti za sabo določeno kilometrino v takih razmerah!

8., 9. februar: V teh dneh je burja oslabela, dnevne temperature po nižinah Primorske so se dvignile nad 0°C, 9. februarja smo imeli maksimalne dnevne temperature celo do 5°C. Ta dan se je nad nič povzpelo celo na Koradi. Medtem so na Banjški planoti še naprej beležili ledene dneve. Zelo nizke temperature so v teh dneh beležili po celinski Sloveniji in na Balkanu. Najnižje zabeležene temperature si lahko ogledate na spodnji sliki:

Ta dan so iz Kvarnerja prihajala številna poročila o posledicah burje. Nekaj ledenih utrinkov iz Bakarca in Baške na otoku Krku in iz občine Kolan na otoku Pagu, kjer je burja iz morja na kopno metala ribe ter v sol odela večji del otoka, si lahko ogledate na spodnjih povezavah:

10. februar: V noči na 10. februar je temperatura v višinah ponovno pričela padati. Burja se je ponoči okrepila. V Kojskem smo celo zabeležili sunek 101,4 km/h. Čez dan, predvsem popoldne se je burja močno krepila. Sunki v Ajdovščini so dosegali 130 km/h, v Trstu tudi 150 km/h. Čez dan so v Kvarnerju zaprli jadransko magistralo od Novega Vinodolskega naprej, zaprt je bil tudi Krški most, kjer so sunki dosegali 189 km/h. Pravi vihar se je lotil predvsem Goriške. Po pripovedovanju Marka Korošca so bili peščeni viharji na Ajševici neverjetni. Video upajmo da sledi v kratkem.

11. februar: V noči na 11. februar je orkanska burja na Goriškem dosegla svoj maksimum. Najhuje je bilo med 0:00 in 4:00 zjutraj na območju Ajševice, Ozeljana in Šempasa. Veter je poškodoval številne strehe, trgal opozorilne table za prehode za pešce, v Vitovljah je odneslo celo zgornje nadstropje montažne hiše. Na Ajševici je s ceste odneslo dve osebni vozili! Nekaj, kar se doslej še ni zgodilo! Kdo ve, kakšno grozo so doživljali ljudje v tistih avtomobilih, ko so se nenadoma znašli v jarku na strehi, sredi popoldne teme ter besnečega orkana. Zvok na Ajševici je bil po pričanju očividcev s civilne zaščite neverjetno srhljiv. Ker so fantje omenjali, da so posneli tudi video, ga bomo v naslednjih dneh poizkusili dobiti. Z njiv je odneslo ogromne količine zemlje in jih odložilo v melioracijske jarke ter potoke. Pokrajina se je na temu območju spremenila v pravo pravcato puščavo. Anemometer na Ajševici naj bi ponoči nameril sunke s 150 km/h, a so hitrosti vetra na izpostavljenih mestih glede na škodo zagotovo presegale 200 km/h. Neka amaterska postaja v Ozeljanu je izmerila celo sunek  242 km/h, a smo po kasnejšem preverjanju ugotovili, da temu podatku ne gre verjeti, saj je šlo za ceneno postajo, vredno 50 € iz Interspara, katera je za povrhu postavljena v zavetju hiše, proč od direktnih sunkov burje. Prav gotovo gre v tem primeru za napako senzorja.

Potem ko je ponoči dva avtomobila zabrisalo s ceste, so pristojni takoj ukrepali in zaprli cestne odseke Selo – Ajdovščina, Tri hiše – Volčja Draga ter Tri hiše – Ajševica. Zaprta je bila tudi hitra cesta med Novo Gorico in Razdrtim. Na Hrvaškem so zaprli Reško obvoznico ter Paški in Krški most. Ceste so ponovno odprli šele 11. februarja zjutraj, vendar so bile te sprva še v precej slabem stanju. Na Ajševici so nastali preko ceste mnogi zameti zemlje, v Ozeljanu kosi strešne kritine in žlebovi. Pristojne službe so ceste hitro očistile, tamkajšnji prebivalci in civilna zaščita pa so imeli še ogromno dela z zasilno sanacijo streh. Družino iz podrte montažne hiše so že ponoči preselili v hotel.

Fotografija porušene hiše v Vitovljah (Foto: Ervin Čurlič, Vir: Radio Robin)

Kolikor je uradno znano, so bile to noč namerjene naslednje hitrosti sunkov vetra… DARS je na postajah na hitri cesti po Vipavski dolini meril sunke med 130 in 180 km/h, en sunek je dosegel 183 km/h. V Trstu so na pomolih izmerili 184 km/h. Na Krasu so v Žirjah izmerili 136,1 km/h, v parku Škocjanske jame pa 126 km/h. Močni sunki so se pojavljali tudi v Goriških Brdih in v Soški dolini. Postaja v Biljani je izmerila sunek 107 km/h, postaja na Gorenjem Polju (Anhovo) pa 103 km/h.

Območje med Ajševico in Šempasom se je zjutraj sprva znašlo v rotorju, zato je burja pihala z vseh koncev neba in na njivah ustvarjala številne zračne vrtince, ki so bili zaradi dvigajoče se zemlje lepo vidni. Opazili in posneli smo manjše vrtince, ki so potovali celo v smeri od jugozahoda proti severovzhodu in večje vrtince z 20 do 30 m premera. Nekateri so nastali vsega 200 m proč od nas. Tri večje vrtince, ki smo jih zabeležili, si lahko ogledate na spodnjih videih. Kasneje, ko je burja spet potegnila s sunki preko 100 km/h se je ples vrtincev končal, vrnili so se peščeni viharji. Poleg tega je pričelo tudi snežiti.

Vrtinec števika 1:

Vrtinec številka 2:

Vrtinec številka 3:

Kaj se zgodi, ko človeka nepripravljenega ujame sunek burje na prostem, pa si lahko ogledate na sledečem videu:

12. februar: Še je vztrajala močna burja, ki pa je nismo več spremljali. Z Markom Korošcem sva se ta dan odločila, da obiščeva italijansko pokrajino Emilio Romagno, od koder so prihajala poročila o snežni odeji, debeli preko dveh metrov. Glede na to, da človek nima pogosto proložnosti videti take količine snega na nadmorskih višinah med 0 in 700 metri ter 0 do 20 km zračne razdalje od obale jadranskega morja, odločitev za odhod sploh ni bila težka.

Ves čas, ko smo imeli pri nas burjo, so se v osrednji Italiji ter na Balkanu soočali s cikloni in obilnim sneženjem. Skoraj neprestano je snežilo od 1. februarja, do 12. februarja. Sneg se je začel nekje južno od Ravenne. Na obali v kraju Cervia, ga je bilo na tleh okoli 55 cm. Le nekaj kilometrov JZ je snežna odeja hitro presegla 1 meter. V kraju Roncofreddo (239 m.n.v.), kjer smo prespali, ga je bilo že 1,7 metra. Z najvišjo snežno odejo smo se ta dan srečali v kraju Pennabilli (500 – 700 m.n.v.), ki je dosegala 2 do 2,5 metra. Po pričevanju domačina, ga je zapadlo preko 3 metre, a je bil efekt sesedanja že opazen. Zanimivi so bili prizori trajnih nasadov oljk, breskev in vinske trte. Rastline so bile praktično popolnoma prekrite s snegom, le vrhovi krošenj so še gledali ven. Prizori v žepni državici San Marino so bili neopisljivi. Ozke srednjeveške uličice so bile popolnoma zasute s snegom, v katerega so ljudje naredili potke, dovolj široke za enega človeka hkrati. Te poti so domačini uporabljali za zimske radosti, kakršnih zlepa ne bodo pozabili. Srečal si namreč vse, od sankačev, smučarjev, bordarjev… Mladina je z bordi celo skakala preko mestnega obzidja v mehak sneg spodaj. Kakih 3 metre višine sicer ni dosti, a vseeno je izgledalo precej noro. Mnoge prizore iz ulic San Marina in okolice si lahko ogledate na spodnjih fotografijah in v galeriji (kliknite na sliko):

Ne pozabimo povedati, da so se z zelo obilnimi snežnimi odejami srečevali tudi drugod po Evropi, recimo v Bosni, Romuniji ter malo izven uradne Evrope, v Anatoliji (Turčija). Več o tamkajšnjem dogajanju najdete na spodnjih povezavah:

Mraz je dokončno popustil 14. februarja, ko se je čez dan že lepo segrelo. Za jutranje ure je Meteoalarm še opozarjal na zelo nizke temperature, ko so recimo na Babnem polju izmerili -22°C. Podobno nizke temperature so bile zabeležene tudi drugod v zatišnih legah. Ob sončnem vzhodu sva z Markom Korošcem še enkrat obiskala pomole v Senju, ki so se kazali v surrealistični ledeni podobi. Ledu se je nabralo preko 2 metra, sicer pa slike govorijo svoje (kliknite na sliko, da pridete v galerijo). Domačini so nama povedali, da so take prizore na pomolu videli zadnjič leta 1956. Zanimiva je bila tudi obala Jadrana, ki je bila odeta v belino ledu:

16. februarja je bil čas za končen poračun razdejanja v Vipavski dolini. Ogledali smo si razdejanje na poljih na Ajševici. Odneslo je ogromne količine najboljše zemlje iz pravkar preoranih njiv, ozimna žita so praktično uničena in bo najbrž potrebna ponovna, direktna setev, ali setev z minimalno obdelavo tal. V zvezi z ukrepi je Kmetijski zavod Nova Gorica že objavil NASVETE! Zemljo iz melioracijskih jarkov in potokov na tem območju so že odstranili, kmetje si jo lahko odpeljejo nazaj na svoje njive.

Najbolj človeka presune izgled pokrajine, ki na las spominja na puščavo. Konec koncev vemo, da je proces nastanka puščave prav tak, torej dolgotrajna suša (od novega leta naprej le dobrih 40 mm padavin) in močni vetrovi. Nekaj fotografij te puščavske pokrajine je spodaj, več jih dobite v galeriji, če kliknete na slike.

Po opažanjih, so jo najbolje odnesle njive, ki so jih kmetje preko zime pustili počivati, torej nezorane, z rastlinskimi ostanki, predvsem strnišči. Na takih površinah do vetrne erozije ni prišlo. Drugo nerazumljivo dejanje je gotovo posekanje rastlinskih pregrad na Ajševici v nedavni preteklosti. Te pregrade so bile davno nazaj zasajene z namenom blaženja sunkov burje in s tem vetrne erozije. Ko so jih pristojne službe posekale (iz meni neznanega razloga), jih niso nadomestile z novimi rastlinami. To je gotovo prispevalo k okrepljenemu učinku vetrne erozije! Glede na pogosto ponavljajoče se orkanske burje v zadnjih letih, bi veljalo razmisliti tudi o prilagojenem načinu kmetovanja na tem območju. Danes obstajajo številne alternativne obdelave tal, pri katerih se opušča oranje in na površini njiv ostaja več rastlinskih ostankov, ki zmanjšujejo erozijo. Mogoče bi bil primeren celo sistem direktne setve. A vendarle, ta vprašanja pustimo poljedeljski stroki na tem območju.

Povejmo še par besed o sneženju 20. februarja. V noči na 20. nas je namreč od severozahoda prešla hladna fronta in znižala snežno mejo do nižin. No, ne povsod, na severno Primorskem je ta ob burji ostala na približno 500 m.n.v. Zapadlo je tudi preko 30 cm snega, ki pa ga je močno sonce v naslednjih dneh hitro pobralo. V Goriških Brdih je padlo do 25 mm, v Soški dolini okoli 18 mm dežja. Na Nanosu smo imeli 21. februarja priložnost opazovati neverjeten sončni zahod. Preko vrha Pleše se je pretakala burja in z njo orografska oblačnost. Ko je sonce ob sončnem zahodu posijalo skozi to meglo, so nastale neverjetne barve, katere vidite na spodnjih fotografijah ter v galeriji (klik na slike):

Viri:

Page 1 of 3123»
Kontakt
Calotropis theme by itx

Videos, Slideshows and Podcasts by Cincopa Wordpress Plugin